V šolskem letu 2014/15 je naziv NAJdijakinja GSKŠ Ruše osvojila

Tonja Černejšek.

V šolskem letu 2015/16 je naziv NAJdijakinja GSKŠ Ruše osvojila

Maruša Zelenjak.

 

Obema dijakinjama iskreno čestitamo!

 

Dijakinji sta se udeležili izleta na Dansko. 

Danska tončka

DER ER ET YNDIGT LAND – DANSKA OD BLIZU 2016

3. septembra 2016 se nas je 49 dijakov večih slovenskih srednjih šol, vključno z nama, dijakinjama GSKŠ Ruše, Tonjo Černejšek in Marušo Zelenjak, nekaj pred tretjo uro popoldne, zbralo na parkirišču Dolgi most v Ljubljani. Vsi smo bili precej zadržani, ker smo si zaenkrat med seboj bili še popolni tujci. To sicer ni trajalo dolgo, saj nas je na avtobusu pričakal sedežni red in pesmarica. Ker je pred nami bilo še 20 ur skupne vožnje, smo seveda s sosedi morali navezati stike. Kaj kmalu nas več ni bilo mogoče utišati.

Pot nas je z avtobusom vodila preko Avstrije in Nemčije do Danske, kjer nas je pričakalo njihovo tipično vreme – oblaki, dež, nato pa že takoj sonce. Na otoku Rømø, kjer je bila naša prva daljša postojanka, naj bi ravno tisti dan potekal festival spuščanja zmajev, ki ga vsako leto obišče več deset tisoč ljudi. Zaradi slabega vremena, smo na plaži lahko videli le par ljudi, ki jih takšne okoliščine niso ustavile. Med nami  smo imeli tudi par pogumnežev, ki so se namočili v zelo osvežujočem danskem morju.  Kasneje nas je pot vodila proti najstarejšemu danskemu mestu Ribe, kjer smo  si ogledali vikinški muzej in se podali na nočni ogled mesta, ki ga je vodil nočni čuvaj. Čeprav smo bili po celem dnevu in od vožnje že zelo utrujeni, nas je v hostlu čakala še vaja za slovenski večer, ki smo ga pripravljali za dve danski gimnaziji. Naslednji dan smo se podali na sever Danske, natančneje na »otok« Morso v mesto Nykobing. Morso je otok, ki ga obliva neke vrste fjord, na njem pa so močno vidne posledice ledenih dob. Na poti smo se ustavili še v  mestu Esbjerg, kjer stojijo kipi štirih mož, posvečeni vsem danskim mornarjem. Če pa smo že bili na Danskem, pa nismo mogli mimo Legolanda, ki je nenazadnje ena njenih glavnih znamenitosti. Ob vseh teh neverjetnih skulpturah iz kock, je najbrž marsikdo prebudil otroka v sebi, kot se je to zgodilo nama, ki sva se med drugim šle celo streljat v »ninja deželo«.

Danska mešano

V mestu Nykobing nas je sprejel ravnatelj tamkajšnje gimnazije in nas razdelil med gostitelje. Žal nisva bili skupaj, saj je vsaka dobila svojo gostiteljico. Tonja je s Therese odšla k njej domov, jaz pa sem kot mnogi drugi z gimnazijko, po imenu Björk, odšla v dijaški dom, ki se precej razlikuje od slovenskih. Izgleda namreč kot vrstne hiše in vsak si s cimrom deli stanovanje. Zvečer smo imeli še druženje z ostalimi prebivalci doma, nato pa nas je čakal že zelo potreben počitek. Naslednje jutro smo imeli pouk glasbe, kjer smo se naučili dansko pesem, in biologije, pomešane z geografijo, kjer smo spoznavali vse značilnosti otoka, ki smo si jih v popoldanskih urah  ogledali na ekskurziji. Spoznali smo, da se danski šolski sistem zelo razlikuje od našega. Učenci namreč sploh več ne uporabljajo zvezkov, saj vse delajo z računalnikom. Lahko si mislite, kakšne so njihove motorične sposobnosti… Zvečer smo za gostitelje pripravili slovenski večer, na katerega smo se že tako dolgo pripravljali. V šolski dvorani smo najprej zapeli slovensko, nato pa še dansko himno z naslovom Der er et yndigt land (ta ljubka dežela), s katero smo si pridobili veliko pozornosti, saj smo z našo izgovorjavo Dance spravili v smeh. V nadaljevanju smo predstavili značilnosti naše dežele in zapeli ter zaigrali še nekaj drugih slovenskih znanih pesmi. Na koncu smo danske prijatelje ob ritmih Golice odpeljali v avlo, kjer smo jih pogostili s tradicionalnimi slovenskimi jedmi in pijačami. Bili so zelo navdušeni tako nad hrano kot tudi nad glasbo, na katero smo plesali. Velika zahvala za to gre vsem muzikantom, ki smo jih imeli na avtobusu, in teh ni bilo malo… Zabava se je po uradni pogostitvi preselila v njihov dijaški dom, kjer smo med seboj navezovali nove stike vse do zgodnjih jutranjih ur.

Danska KIPI

Po le nekaj urah spanca, smo se morali posloviti od gostiteljev, saj nas je čakala pot do Arhusa, drugega največjega danskega mesta. Ogledali smo si najslavnejšo galerijo sodobne umetnosti v tem delu Evrope, na vrhu katere je t.i. mavrična panorama, skozi katero v različnih barvah vidiš mestne ulice.  Psihično pripravljeni na težak vzpon, smo se odpravili proti najvišjemu vrhu Danske. Že med potjo smo izvedeli, da nas ne čaka nič kaj hudega, saj je tam nadmorska višina le 173m. Za še večjo zadovoljstvo, pa nas je avtobus popeljal čisto do vrha, kjer stoji razgledni stolp. Na njem smo naredili ˝izmučen selfie˝, nato pa še pomalicali, da smo si nazaj pridobili energijo, ki smo jo porabili za ta težek pohod. Po tem smo se odpravili do Odenseja, rojstnega kraja Hansa Christiana Andersena, velikega danskega pravljičarja. Ogledali smo si njegov muzej in rojstno hišo, kasneje pa dobili prosti čas za sprehod po Odenseju. Proti večeru smo prispeli v København, kjer smo se namestili v mladinskem hostlu. Naslednje jutro smo se po zajtrku  zapeljali do kraja Roskilde, kjer nas je sprejel profesor njihove gimnazije in nas popeljal čez vikinški muzej ter katedralo, v kateri so pokopani danski kralji in kraljice z družinami. V njej naj bi nekdaj služboval tudi Martin Luther. Popoldne smo preživeli ob prijetni družbi Hamletovega Horacija, ki nas je popeljal po gradu Kronborg, kjer naj bi se dogajala Shakespearova tragedija o danskem princu. Zgodbo je govoril tako doživeto, da si se z lahkoto lahko vživel in videl prizore pred svojimi očmi. Po sprehodu ob grajski plaži smo se odpravili do prestolonaslednikove rezidence, kjer smo zapeli dansko himno, z namenom da bi nas slišal in prišel pozdravit, kot je to naredil leto prej. Razočarani, ker se to ni zgodilo, smo odšli do najlepšega danskega gradu Frederiksborga. V njegovi bližini smo si naredili piknik in uživali ob idiličnem sončnem zahodu ter slovenskih dobrotah, namenjenih slovenskemu večeru, ki so ostale, ker je ena od gimnazij druženje odpovedala.

Danska SELFIE

Petkovo jutro smo začeli pri znameniti Morski deklici, nato pa si ogledali še grad Rosenborg, ki služi kot kraljeva zakladnica, saj hranijo veliko bleščečih kron danskih vladarjev. Bili smo tudi priča menjavi straže na glavnem trgu, kjer živi kraljica. Kasneje smo odšli  k slovenskemu veleposlaniku. Že prihod na njegovo dvorišče smo obarvali s slovensko pesmijo in s tem pritegnili pozornost vseh zaposlenih. S tem smo si zaslužili tudi pogostitev v prostorih veleposlaništva. Popoldne smo se sprehodili po Københavnu in si ogledali vse pomembne znamenitosti mesta, med drugim mestno hišo in ulico Nyhavn, dan pa smo zaključili v zabaviščnem parku Tivoli, ki je središče vsega večernega dogajanja v prestolnici. Ravno ta dan se je v parku odvijal tudi koncert zelo znane danske glasbene skupine. Nekateri manj, nekateri bolj polni adrenalina, smo uživali skoraj do polnoči, ko smo se vrnili v hostel. Zadnji dan smo začeli z obiskom danskega parlamenta, nato pa dobili prosti čas za samostojen ogled mesta. Seveda sva s Tonjo, kot običajni dekleti, morali obiskati čimveč trgovin, ki so nama napolnile roke. Z veliko vrečkami in suvenirji za domače sva se podali proti avtobusu, ki nas je odpeljal do trajekta, s katerim smo v poznih urah pripluli do Nemčije. Izmučeni od enotedenskega potovanja smo vsi zaspali in domov v Slovenijo prispeli drugi dan, okrog 16. ure. Seveda nismo mogli preko slovenske meje, brez da bi zapeli znano Avsenikovo »Slovenija, od kod lepote tvoje«.

Na potovanju sva neizmerno uživali in spoznali marsikaj novega, kar morda ne bi nikdar, če ne bi obiskovali šole, ki nama je vse to omogočila. Zato gre velika zahvala vsem profesorjem, predvsem pa razredničarki Lei Levstik in ravnatelju Marjanu Kukoviču, brez pomoči katerih nama najbrž sploh ne bi uspelo dobiti naziva »naj dijakinja« in tega nagradnega potovanja. V tem tednu sva sklenili tudi mnogo novih prijateljstev in poznanstev, ki nama bodo še vnaprej ostala v spominu in srcu. Brez najboljših spremljevalcev, ki so nam bili kot vrstniki, naše druženje ne bi bilo tako prijetno, kot je bilo, zato smo lahko hvaležni tudi njim. Z nekdaj neznanci, sedaj pa zelo dobri prijatelji, se srečujema tudi v Ljubljani, kjer trenutno obiskujema Fakulteto za farmacijo in upam, da se stiki med nami še nekaj časa ne razdrejo.

Maruša Zelenjak

Na vrh