POROČILO V SLOVENŠČINI

Projekt Comenius 2005/2006

 

GOSTJE IZ MARBURGA V RUŠAH

 

Drugi del projekta, ko so nam nemški dijaki vrnili obisk, je potekal od 18. junija do 1. julija 2006. Pripravili smo jim bogat program, ki smo ga (razen nekaj malenkosti) tudi uspešno izvedli.

Končno je napočil 19. junij. Naši novi prijatelji iz Marburga so prispeli v Ruše ( vsi razen gospoda Petrija so bili pri nas prvič). Po sprejemu in namestitvi v dijaškem domu smo jim razkazali naš domači kraj. Vredna ogleda sta predvsem stara cerkev in oder na prostem, pa seveda nekaj pomembnih zgradb v centru našega mladega mesta.

Drugi dan je bil bolj naporen. Na poti proti morju smo se ustavili v glavnem mestu in gostom predstavili staro Ljubljano in Ljubljanski grad, kjer smo obiskali virtualni muzej in razgledni stolp. Do kosila smo nato prispeli v dijaški dom v Portorožu, kjer smo preživeli naslednje tri prijetne, a za delo žal prevroče dni. Za večino dijakov je bil to prvi stik z Mediteranom, ki jih je v celoti navdušil -  dva popoldneva so se uspeli tudi kopati v že precej

toplem morju.

                

21. julija smo se že zgodaj zjutraj odpravili v Škocjanske jame, kjer smo najprej prehodili učno pot in s pomočjo delovnih zvezkov spoznali nekaj zanimivosti kraškega sveta. Nato smo si ogledali še kraški podzemni svet in vse lepote Škocjanskih jam.

  

Od tod smo se peljali še v pršutarno Kobjeglava, kjer smo spoznali način pridelave kraškega pršuta in ga v lepo urejeni  MIP-ovi restavraciji tudi poskusili. Na poti proti Portorožu smo se ustavili še v vasi Lokev, v stolpu z zbirko orožja in uniform, in v Lipici, kamor smo žal prišli prepozno, da bi videli lipicance. Utrujeni od celodnevne poti, predvsem pa od vročine, smo po večerji v glavnem popadali v postelje.

Naslednji dan je bil tako vroč, da smo nekoliko spremenili program. Ob 9.oo smo se peš odpravili do Pirana in uživali v panorami s starega obzidja nad mestom. V Piranu smo si ogledali nekatere znamenitosti in obiskali tudi Pomorski muzej. Ob 12.oo nas je na dogovorjenem mestu pobrala ladjica Solinarka in nas popeljala po Piranskem zalivu vse do solin. Tukaj nismo izstopili, kot je bilo predvideno, saj je sonce preveč žgalo, temveč se z ladjico popeljali vse do izliva Dragonje in med vožnjo poslušali razlago o nastanku solin in pridobivanju soli v nemščini, angleščini in slovenščini. Šele po večerji, ko sonce ni bilo več tako močno, smo se po kopnem z avtobusom zapeljali do solin in tam opravili predvidene hitre teste – analizirali smo vzorce vode in prsti in opazovali živalce in rastline. Bili smo zadovoljni s takšno odločitvijo, saj smo lahko občudovali tudi sončni zahod v prelepem ambientu solin.  

     

        

 

Naslednji dan smo že krenili proti Rušam, vendar smo se na poti ustavili še ob Cerkniškem jezeru in si z zanimanjem ogledali še en kraški pojav – presihajoče jezero, najprej na maketi in  multivizijsko, nato pa še v naravi – popeljali smo se z lojtrnikom. Tudi tukaj smo vzeli vzorce vode in prsti za analizo.

  

Popoldne smo si malo oddahnili od primorske vročine, že naslednje jutro pa se podali na Koroško v podzemlje Pece, kjer smo v nekdanjem rudniku svinca in cinka izvedeli vse o težkem življenju rudarjev in onesnaževanju Mežiške doline. Posebno doživetje je bila vožnja

z rudniškim vlakcem in  rudarska oprema, v katero so nas oblekli. Potem smo se nameravali povzpeti še na Uršljo goro, pa nam to žal ni uspelo, ker je bila pot za avtobus do Naravskih ledin preozka in preslaba – pot iz doline pa bi bila predolga in prenaporna.

Izpod Uršlje smo se odpeljali naravnost na Ribniško kočo, na naše čudovito Pohorje.

 

Čeprav vsi niso vajeni takšne odmaknjenosti od »ponorelega sveta« in so ga pogrešali, pa je  vsem ugajalo, da smo se izognili najhujši vročini. V objemu pohorskih gozdov je vedno vsaj 10 stopinj hladneje kot v dolini. V nedeljo, ko je vsa Slovenija praznovala dan državnosti, smo se odpravili proti Ribniškemu jezeru in raziskovali rastlinstvo višinskega barja in s soncem obsijanih travnikov (planj), določali redke organizme v  jezeru in ob njem, izvedeli vse o lišajih kot bioindikatorjih onesnaženosti zraka, spoznavali žuželke, ocenjevali kakovost vode in prsti itd. Nekaj vzorcev smo odnesli v Ribniško kočo, kjer smo jih po kosilu mikroskopirali. Zvečer nam je gospodar koče (tudi v počastitev našega praznika) pekel meso in krompir na žaru in vzdušje je bilo res praznično.

    

                       

Naslednji dan smo odšli na pohod do Črnega vrha (1543 m) in na poti spoznavali geografske značilnosti, kamninski ustroj in onesnaženost oz. bolje čistost Pohorja. Preden smo se vrnili k Ribniški koči, smo v akumulacijskem jezeru, ki služi  pozimi za umetno zasneževanje smučišč, vzeli vzorce vode za analizo, bolj pogumni pa so se v njem okopali. Kasneje smo ugotovili, da so se kopali v pitni vodi. Opazovali smo tudi travnike na umetno zasneževanih smučiščih, kjer rastlinstvo ni več tako bogato, predvsem pa ni več lepih pohorskih cvetic. Večer nam je popestril Franček Hribernik, človek, ki živi s Pohorjem in za Pohorje, ki nosi Pohorje v srcu in na svojih tisočih posnetkih, s katerimi nam ga je na preprost in prisrčen način predstavil.

Naslednje jutro smo zapustili hlad pohorskih gozdov in se podali nazaj v vročo dolino. Ustavili smo se še na Janževskem vrhu, kjer smo si ob stari cerkvici nabrali energijo na 11 energetskih točkah, nato pa še v Josipdolu, v muzeju kamnoseštva in glažutarstva, kjer smo spoznali zgodovino obeh dejavnosti v teh krajih. Domačinke so (tako kot že pred dvema letoma) zopet pokazale svojo gostoljubnost in nas, ko smo si ogledovali njihova ročna dela, pogostile s sladkimi dobrotami in pijačo.

 

   

Naslednje dni smo preživeli v Rušah, kjer smo dopoldne opravljali še natančnejše kemijske analize nekaterih vzorcev vode in prsti ter pripravljali  zaključno predstavitev našega dvotedenskega dela, popoldne pa smo v  program vključili ogled HE Fala in tovarne Henkel v Mariboru. Ker je v času izmenjave potekal Festival LENT, smo gostom omogočili tudi doživetje te bogate kulturne ponudbe. Seveda smo jih pred tem popeljali skozi Maribor in jim razkazali še druge znamenitosti štajerske prestolnice.

30.06. ob 15.uri smo se vsi sodelujoči v projektu, ravnatelja obeh partnerskih šol, predstavnik občine Ruše in še nekateri povabljeni zbrali v naši največji učilnici, kjer smo najprej opravili prijetnejši del, t.j. nagovore obeh ravnateljev in podžupana Ruš ter izmenjavo skromnih daril med dijaki in med sodelujočimi učitelji v spomin na to sodelovanje.

Nato smo v 10 skupinah predstavili naše 14-dnevno delo s prosojnicami power-point in z razlago v nemškem, angleškem in slovenskem jeziku (nemški dijaki so imeli v času bivanja pri nas tudi pouk slovenščine). Razstavili smo tudi naše končne izdelke oz. delovne zvezke: enega za Primorje in Kras in drugega za višinsko barje na Pohorju ter publikacijo o Sloveniji (v nemščini in slovenščini) s kratkimi opisi krajev in pokrajin, ki smo si jih na poti po Sloveniji ogledali, in bo dijakom v trajen spomin na ta projekt. V času izvajanja projekta je nastala tudi bogata zbirka fotografij, videofilm s posnetki dijakov pri delu in  v prostem času, pa še kratek slovarček s strokovnimi izrazi kraških pojavov itd.. Na koncu so dijaki obeh šol izpolnili vprašalnike, v katerih so ocenili ta projekt, učitelji pa smo ugotovili, da so bili zastavljeni cilji doseženi. Vse zbrano bomo  uporabili za poročila o projektu, pa tudi za obogatitev učnega procesa v šoli.

   

Vsekakor smo lahko s projektom in z našim 14-dnevnim delom zadovoljni. Dijaki so projekt pozitivno ocenili, češ da je izpolnil njihova pričakovanja. Poudarili so predvsem druženje in skupinsko delo, večina jih je pridobila nove prijatelje, s katerimi nameravajo ohraniti stike. Druženje z nemškimi dijaki se jim je zdelo zanimivo, zdeli so se jim prijetni, predvsem pa v vsem podobni. Projektno delo jim je omogočilo širjenje znanja na področju kemije, biologije, ekologije in geografije predvsem pa komunikacijo v tujih jezikih, s čimer so utrdili in razširili svoje znanje jezikov in postali bolj samozavestni in zanesljivi zlasti pri rabi nemškega jezika.

Kljub temu, da lahko pokažemo kar nekaj končnih izdelkov, pa menimo, da so najpomembnejše izkušnje, ki smo si jih (dijaki in učitelji) pridobili s sodelovanjem v mednarodnem projektu in s projektnim delom samim.

Naši dijaki so se jeseni vrnili iz Marburga polni prelepih vtisov, verjamemo, da je tako tudi sedaj z nemškimi dijaki, saj smo jim razkazali res velik del naše lepe in raznolike dežele. Sodelujoči učitelji so izrazili željo, da s takšno izmenjavo nadaljujemo, česar smo zelo veseli,  

saj smo prepričani, da je to najboljši način promoviranja naše dežele, našega kraja in naše šole.

Danica Marušič, koordinatorica projekta                     

POROČILO V NEMŠČINI

Projekt COMENIUS 2005/2006 -   2. Teil

 

Gäste aus Marburg in Ruše

 

Am 19. 06. 2006 war es so weit. Unsere neuen Freunde aus Marburg sind in Ruše angekommen (alle – außer Herrn Petri- zum ersten Mal).

Wir hatten für sie ein reiches Besuchsprogramm vorbereitet, das wir dann bis auf einige Kleinigkeiten auch erfolgreich ausführten.

 

Am ersten Tag erkundeten wir unseren Heimatort Ruše, besichtigten die Kirche und die Freilichtbühne. Der zweite Tag war anstrengender, wir führten die Gäste zuerst nach Ljubljana, wo sie die Altstadt und die Burg besichtigten und dann an die slowenische Küste, wo sie ein Stückchen  des grünen Mediterrans zu Gesicht bekamen. In den drei nachfolgenden Tagen führten wir sie zum geheimnisvollen Karst, zeigten ihnen die Karster Grotten (Škocjanske jame) und andere Karsterscheinungen. Wir besichtigten die alte Stadt Piran und fuhren mit einem Schiff über die Bucht von Piran bis zu den Salinen in Sečovlje. Auf dem Weg zurück nach Ruše hielten wir noch am Cerkniško jezero an, wo wir alles über den Sickersee erfuhren.

 

 

 

  

 

 

Gleich danach ging die Fahrt in das nördliche Alpenvorland im slowenischen Kärnten, wo wir das Bergwerk in Mežica besichtigten und den Berg Uršlja gora zu besteigen versuchten (was uns aber nicht ganz gelang). Von dort fuhren wir gleich auf das strahlende Pohorje und erforschten das Hochmoor in der Nähe von Ribniška koča und wanderten bis zum höchsten Gipfel des Pohorje (Črni vrh, 1543 m).

 

 

 

Wieder in Ruše angekommen machten wir uns an die Arbeit und bereiteten an zwei Vormittagen unsere Abschlusspräsentation vor und nachmittags zeigten wir unseren Gästen noch das schöne Maribor mit dem Lent-Festival und die Firma Henkel. Am Mittwoch waren wir auch im Wasserkraftwerk Fala zu Besuch.

 

      

Zur Erinnerung an die zahlreichen Besichtigungen und an unser schönes Land bekam jeder Schüler das Heft »Wissenswertes über SLOWENIEN«, mit kurzer Beschreibung der besichtigten Sehenswürdigkeiten und einigen Fotos (siehe Anlage Nr.1 zu diesem Bericht).

Natürlich waren nicht nur Besuche und gesellschaftliches Leben geplant, sondern auch sehr viel Arbeit. Das Thema unseres Austausches 2005/2006 war Vergleich und Untersuchung verschiedener Öko-Systeme bzw. der Biotope: Karst, Salinen (Küstenland) und Hochmoor (Pohorje).  Auf allen diesen Gebieten führten wir  Wasser- und Bodenuntersuchungen durch, beobachteten Tiere und Pflanzen, erkundeten Karstphänomene und Untergrund- erscheinungsformen usw. Wir führten Schnelltests vor Ort durch und nahmen auch Proben für genauere chemische Analysen nach Ruše mit.

Auf dem Hochmoor führten wir makroskopische Untersuchungen des Wassers im Ribniško jezero auf die dort lebenden Insekte und Larven aus. Wir untersuchten Fauna und Flora um den See und auf den umliegenden Wiesen (Planje genannt). In der Ribniška koča mikroskopierten wir dann auch einige Wasser- und Pflanzenproben.

 

 

 

 

  

 

 

Die Ergebnisse der Schnelltests an der Küste (Meerwasser, Salinen- und Leitungswasser) und im Karstgebiet (Škocjanske jame, Cerkniško jezero)

trugen wir in ein Arbeitsheft  (Siehe Anlage Nr.2) und die Ergebnisse der Hochmooruntersuchung in das zweite Arbeitsheft (Siehe Anlage Nr.3) ein.

Die beiden Hefte wurden von den Schülern (mit etwas Hilfe von den Lehrern) ausgefüllt.

Die zwei Wochen waren für unsere Gäste etwas anstrengender als für unsere Schüler, weil sie fast jeden Tag 2 Stunden Slowenischunterricht hatten. Sie zeigten dafür ganz viel Interesse, fanden Slowenisch aber sehr schwierig.

Der letzte Tag vor der Abreise der Gäste aus Marburg war am schwierigsten, die Schüler mussten in einer etwa zwei Stunden dauernden Präsentation ihre Arbeitsergebnisse vor den eingeladenen Gästen vorführen. In den zwei Tagen vorher leisteten sie gute Arbeit im Computerraum, wo sie die Power-points erstellten und die Texte dazu vorbereiteten. Die Besucher waren erstaunt darüber, wie viel in den 12 Tagen gemacht wurde.

Die Präsentation begann jedoch zunächst mit dem angenehmen Teil, nämlich den Anreden der beiden Schulleiter und des Vertreters der Gemeinde Ruše und dann mit der Überreichung der Geschenke für die Schüler  und die betreuenden Lehrer/innen.

 

 

 

Die 14 Tage sind schnell (für einige, die sich enger angefreundet haben, sogar zu schnell) vergangen und die Schüler verabschiedeten sich, viele mit dem Versprechen, dass sie witerhin gute Freunde bzw. im Kontakt bleiben und sich vielleicht auch gegensitig besuchen.

 

Auch wir, die Lehrer, sind nach langer Zusammenarbeit (die mehr als ein ganzes Jahr dauerte) gute Freunde geworden. Die Arbeit mit den nicht immer an allem interssierten Schülern war zwar anstrengend aber auch angenehm. Von beiden Seiten wurde der Wunsch geäußert, dass wir witerhin in Verbindung bleiben und einen neuen Schüleraustausch vorbereiten. Wir sind besonders froh darüber, dass sich die meisten Schüler sehr gut miteinander verstanden haben. Es ist der Mühe wert, wenn man sieht, dass Jugendliche aus verschiedenen Ländern mit verschiedenen Muttersprachen so gut zusammenarbeiten, sich befreunden, und nicht zuletzt, dass sie das Land, das soziale und kulturelle Umfeld des jeweils anderen kennen lernen.

 

 

 

    

 

                          

 

 

Bericht von Danica Marušič, Koordinatorin des Projektes


 

Na vrh