Evelin Nezic

Evelin Nežič

Delo in življenje v Dohi

 

Let Ljubljana – Istambul – Doha. Kamor me je ponesla predvsem želja po neodvisnosti in boljši zaposlitvi. Naj najprej zavrtim čas malo nazaj. Gimnazija in srednja kemijska šola Ruše. Nisem ravno stara pri svojim sedemindvajsetih letih, pa vseeno se zdi srednja sola že daleč nazaj. Tista leta sem se v Rušah šolala za farmacevtskega tehnika. Takrat se mi je predvsem na začetku zdelo, da je program zahteven. Verjetno se vam zdi, da je predmetov preveč, da so ure predolge, da so izpiti pretežki in učitelji preveč tečni. Pa mogoče je v vsemu temu tudi malo resnice, ampak verjemite, prava šola za življenje se začne šele po srednji šoli ali fakulteti. Sicer je mene pot odnesla malo v drugo smer. Nisem nadaljevala v farmacevtski smeri, kot mi je bila želja na začetku, vendar sem se vpisala na študij fizioterapije na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani. Vsak bi rad imel dobro službo, vsak se trudi po svojih najboljših močeh ustvariti boljše življenje. Odhod v tujino seveda ni enostaven. Občutki treme, vznemirjenje pred neznanim, občutek nesigurnosti in vprašanja, ali je to res prava odločitev. V glavi seznam ZA in PROTI. Mislim, da mi je k odločitvi, da grem v tujino, največ pripomoglo dejstvo, da sta takrat bila v Dohi zaposlena že dva moja znanca in podpora mojih staršev z besedami, da se ti taka priložnost ponudi samo enkrat v življenju in če mi ne bo všeč, se domov še vedno lahko vrnem. Najtežji korak je zmeraj prvi, vsak naslednji je lažji. In evo, jaz sem v Dohi sedaj že skoraj dve leti.

Objavil

Lea Levstik

Na vrh