qatar

Špela Debenjak

Iz Ruš do neba

Gimnazija. Četrta gimnazija. Tam v Rušah. Sredi koruze.  “To je ona gimnazija, na kateri pristanejo tisti, ki pač niso sprejeti na prvo, drugo ali tretjo gimnazijo. Tam pristanejo odpadniki. Tisti, ki niso dovolj pametni. ” Tako se s posmehom spominajo 4. gimnazije kolegi moje generacije. Ampak jaz sem hodila na 4. gimnazijo. In kam me je pripeljala šola “odpadnikov”? Dobesedno do neba.

Moje ime je Špela Debenjak. Sem 31-letna Mariborčanka. In stevardesa pri svetovni letalski družbi Qatar Airways. Moje delo je spoznavanje sveta, drugih kultur, drugih narodov, celin, mest in držav, oceanov in morij…moje delo je letenje. Včeraj sem se igrala z otroci v Keniji, tale sestavek trenutno pišem v Qatarju, jutri bom večerjala v Singapurju in pojutrišnjem bom občudovala kip Svobode v New Yorku. To sem jaz. Globalista.


Priznam, življenje trenutno zajemam z globoko žlico in ga uživam v pravem pomenu. Priznam pa tudi, da me najlepši spomini še vedno vežejo na srednjašolska leta. Na tista v Rušah. Na tisto šolo, kamor smo hodili “odpadniki”.  Vezi, ki smo jih takrat  s sošolci spletni ne bodo nikoli razpadle. Bili smo eno. “Vsi za enega, eden za vse,” je bil naš moto. In še danes smo zelo povezani.

GSKŠ Ruše. Generacija 2000 – 2004. C razred. Vse tiste prešpricane ure, ki smo jih preždeli v takratnemu Vendu, danes Restavracija pri vodnem stolpu, od koder smo nazaj v razred “pridišali” po ribah in pohanemu siru. Vsi tisti testi, ki smo jih skupinsko ponavljali, ker smo se dogovorili, da bomo pač vsi pisali nezadostno. Vse tiste šale na račun naših profesorjev. Vsi glasni smehi, ki so iz gimnazijskih učilnic odmevali vse do tovarne dušika Ruše. Vse tiste lekcije naše razredničarke prof Hergan kako pomembno je, da se učimo in da smo pridni. Vsa naša tresoča kolena in potne roke pred urami biologije, ko je prof. Spomenka napovedala spraševanje. Vse tiste dogodivščine na vlaku Maribor – Ruše. Vse vragolije na srednješolskih izletih. Vsa naša druženja ob koncih tedna na Štuku in v Trustu. Vse simpatije in prvi ukradeni poljubi. In nenazadnje – vse tiste ure, ki smo jih skupaj presedli pozno v noč, samo da bi razumeli sinuse in kosinuse, hiperbole in polinome. Vsi ti spomini so neprecenljivi.

Srednja šola je bila čas vragolij in odraščanja. Ušpičili smo marsikatero bedarijo in prof. Hergan je zaradi nas zagotovo zrasel kakšen dodaten siv las. A obenem smo se v tem času zavedali, da srednja šola je pomembna in da brez učenja ne bomo prišli daleč. Gimnazija in srenja kemijska šola Ruše je iz nas zagotovo naredila to, kar smo postali danes.

In kakšni smo postali produkti GSKŠ Ruše? Z eno besedo – uspešni. Produkti smo postali učitelji, profesorji, organizatorji dogodkov, oblikovalci, kemijski tehniki, ekonomisti, novinarji, turistični vodniki, fotomodeli…. in svetovni popotniki. In vsak izmed nas s ponosom pove, da je obiskoval 4. gimnazijo. Tisto v Rušah. Sredi polja, sredi koruze, sredi njive. Ker brez te gimnazije in brez njenih profesorjev zagotovo ne bi postali to, kar smo postali danes.

Vivat Aacademia, Vivat Profesores!

Z najlepšimi pozdravi iz Qatarja,
Špela Debenjak

Objavil

Lea Levstik

Na vrh