mperc

dr. Matjaž Perc

Če me danes kdo vpraša po najlepših časih, mu hitro odgovorim “srednja šola”. Nekateri odgovorijo “faks”, nisem pa še srečal koga, ki bi odgovoril “služba” ali pa “biti odrasel”. Pa saj biti odrasel ni tako slabo, toda biti srednješolec je veliko bolj zabavno, pa tudi veliko bolj brezskrbno. Žal izgleda, da ljudje praviloma vidimo kako lepo nam je šele tedaj, ko tistega ni več, pa vendar dvomim, da bom v pokoju ugotovil, da sem najbolj užival, ko sem hodil v službo.

Zelo dobro se spomnim svojega prvega srednješolskega dne. Prišel sem do vrat šole v Rušah, kjer so viseli seznami imen, kot so bili razdeljeni po razredih. Vedel sem, da sem kemijski tehnik razred 1A. Ko sem našel pravilen seznam in pričel brati imena, me je počasi začela zajemati čudna mešanica strahu in nemira. Ne samo, da mi niti eno ime na seznamu ni bilo prav dobro znano, še večja težava je bila v tem, da so na seznamu bila zgolj imena deklet. No, razen imena Sebastjan Viher — moj edini sošolec v razredu 1A. Sebastjan je bil sicer super, vendar se je hitro prepisal drugam. Ostal sem torej sam — večina ljudi, ki sliši to zgodbo, in nima pojma kaj se je zares dogajalo, reče “blažen med ženami” — z nekaj več kot 30-imi sošolkami.

V letnikih 2 in 3 sem občasno dobil dva ali tri nove sošolce, ki so se bodisi prepisali v Ruše od drugod, ali pa niso uspeli narediti letnika v prvem poizkusu. V četrtem letniku pa sem bil spet sam “blažen med ženami”. Ko gledam nazaj si pogosto želim, da bi bil vsaj malo manj priden v srednji šoli, in da bi manj resno treniral kolesarjenje, in da bi malo bolj užival svoja najstniška leta. Po drugi strani pa se bojim, da bi to lahko imelo cel kup nenamernih posledic, zaradi katerih se mi danes morda srednja šola ne bi zdela kot najlepši čas svojega življenja. Na koncu je bilo vse tako, kot je nekako moralo biti, in največja pohvala, ki jo lahko Gimnaziji in srednji kemijski šoli Ruše dam je ta, da procesu mojega odraščanja nikoli ni bila v napoto, da ga je vzpodbujala, in da sem bil vedno poslušan in cenjen takšen kakršen sem bil — in upam, da še vedno sem. No to, in da me sedaj seznami z pretežno ženskimi imeni ne prestrašijo več.

Matjaž Perc, dr. fizike,

docent na Oddelku za fiziko Fakultete za naravoslovje in matematiko, Univerze v Mariboru

Na vrh