sara pokeržnik

Sara Pokeržnik

Moja zgodba na GSKŠ Ruše se pravzaprav začenja tragikomično. Verjeli ali ne, prvega šolskega dneva v srednji šoli se namreč spominjam kot ene največjih grozljivk mojega življenja. Bila je to mešanica žalosti, obupa, strahu, tudi besa. V glavi se mi je podilo nešteto misli, vse pa so šle nekako takole: »Pa kaj jaz sploh delam tu? In to v Rušah???!!! Kaj si sploh človek lahko začne v Rušah?« Misel na to, da bom kar štiri leta prebila v Rušah me je prav dušila. Sama sem si namreč na vso moč želela na Prvo gimnazijo, kamor pa mi, zaradi primanjkljaja ene same točke, ni uspelo. Tako sem prišla v Ruše, kljub temu, da sem si kot občanka vasice Selnice ob Dravi ves čas tako močno želela mesta. Mesta, pa trgovin in lokalov in pohajkovanja po mestnih ulicah,… Potem pa Ruše, oooo groza!

Vendar pa sem si morala kaj hitro priznati, da je bilo to, da mi je za vpis na Prvo gimnazijo zmanjkala le točka, nekaj najlepšega v mojem življenju. Zelo hitro sem ugotovila, da za veselje in zadovoljstvo ne rabim ne Prve gimnazije, ne mesta, ne trgovin in tudi ne mestnega utripa. V Rušah sem dobila čudovite sošolce, razumevajoče profesorje, prijetno okolico, nore dogodivščine in še in še. Tako se je situacija, ki je še prvi dan spominjala na grozljivko, začela spreminjati v najlepši film mojega življenja.

Veliko zanimivih zgodb in pripetljajev se nam je zgodilo. Da je smeh pol zdravja, smo se v našem razredu dobro zavedali. Bili smo pravi komiki, res ogromno smo se presmejali. Spominjam se dogodka, ko se nam je zdelo, da bomo res popokali od smeha. Bila je ura kemije, eden od sošolcev, ki je sedel v prvi vrsti, čisto pred profesorico, pa je imel oblečeno promocijsko majico Radia City z napisom »tiča vun.« Kar naenkrat, sredi ure kemije, pravi profesorica sošolcu: »Prosim sleci to majico in jo obrni. Med kemijo pa res ne dovolim, da me tič gleda.« Vse mišice so nas bolele od smeha.

Spominjam pa se tudi dogodka, ko sem se želela pogrezniti v tla. Naj omenim, da sem zmeraj veljala za pridno učenko z lepimi ocenami (težave mi je povzročala le angleščina) in vzornim vedenjem. Nekega dne sem imela plačan izlet v Prago, domov pa sem se vračala ob štirih ponoči. Ker je bil to že ponedeljek, sem morala ob sedmih že v šolo. Bila sem popolnoma utrujena in nenaspana, čeprav seveda, to ni opravičilo. Prišla je ura sociologije, ki sem jo nadvse oboževala. Sedela sem v prvi vrsti, natančno pred profesorico. Naj omenim, da sem sociologijo kar srkala vase, bil je to eden mojih najljubših predmetov, nadvse rada sem imela tudi profesorico, oboževala sem način njene razlage in zanimive pripovedi. Tokrat pa sem, nenaspana in utrujena kot sem bila, sredi njene razlage naenkrat zaspala. Pa ne samo to, glava mi je celo zdrsnila na mizo in tako sem veselo spala direktno pred mizo profesorice. Sledil je odmor, nato pa še ena ura sociologije. Med odmorom me je sošolka zbudila. Bila sem čisto panična, bilo me je tako sram, da bi se najraje nekam zakopala. Kako naj naslednjo uro profesorici to sploh pojasnim in to ravno njej, ki ima res fantastične ure?  Bila sem že v popolni pripravljenosti, da se ji na nek način opravičim, poskušam razložiti, da sem se ponoči vrnila in Prage in tako naprej. Po odmoru se je profesorica vrnila v razred. V lica sem bila verjetno rdeča kot paradižnik, neznansko mi je bilo vroče, izbirala sem prave besede. Profesorica pa je le postala pred mano, se nasmehnila, mi pomolila veliko Milka čokolado in rekla: »Na izvoli, malo energije, da boš prišla k sebi.« In tako smo se prav vsi prisotni v razredu posladkali s čokolado in polni energije nadaljevali z delom. S tole zgodbo sem hotela samo povedati, da sem se na GSKŠ resnično srečevala s profesorji na mestu, s srčnimi profesorji, ki so razumeli, da imamo kdaj slab dan in  da tu pa tam tudi zmanjka energije.

 Zgodb, ki se jih je nabralo na GSKŠ Ruše res ni mogoče strniti v nekaj stavkov. Kot vidite, sem se že razpisala, zatorej naj počasi zaključim.

Na GSKŠ Ruše sem prebila štiri čudovita leta. Hvaležna sem vsem profesorjem, in čeprav res nerada kogarkoli izpostavljam, čutim, da to na tem mestu moram narediti. Tri profesorice so mi namreč res tako močno prirasle k srcu, da ne morem, da se jim še tukaj nebi zahvalila. To so: Mira Koler-Kozic, moja razredničarka in v času šolanja naša druga mama. Topla, razumevajoča, srčna in taka, da jo preprosto moraš imeti rad. Nadvse rada sem imela tudi ure slovenščine, kjer sem z veseljem prisluhnila ge. Matildi Kumprej. Sploh takrat, ko je bila na vrsti književnost je bila profesorica odlična pripovedovalka. Zelo rada sem vam prisluhnila! In seveda, hvala tudi ge. Pahor, pa ne samo za čokolado, ki me je zbudila, pač pa za nadvse čudovite ure sociologije in za širitev mojih obzorij.

Hvala vsakemu profesorju posebej in hvala GSKŠ Ruše za čudovito življenjsko popotnico. Moja pot me je po gimnaziji ponesla na Fakulteto za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, smer medijske komunikacije, kjer sem leta 2009 diplomirala. Sedaj ko pišem spomine na srednjo šolo, pa na omenjeni fakulteti že zaključujem magisterij.

Kolektivu GSKŠ Ruše iskreno čestitam ob jubileju, sporočam vam, da se vas res iz vsega srca rada spominjam in da vsem mladim priporočam pravo izbiro – GSKŠ Ruše, kjer v zavetrju zelenih dreves pihlja le veter prijaznih in srčnih ljudi.

Z vsem spoštovanjem,

Sara Pokeržnik

(gimnazijka, generacija 2006/07)

Objavil

administrator

Na vrh